22/09/2026
V nedeljo smo obeležili mejnik, ko sončeva moč predaja vladavino elementu vode. Po starem bi rekli, da peša Svarog in prihaja Morana.
Kolikor je pokrajin, toliko je šeg, kolikor gospodinj, toliko pogač. Ne glede na lokalne posebnosti pa ima vse skupni imenovalec: slovo od plodnega dela leta, izraz hvaležnosti in selitev v notranjost. Ne le z deli zunaj marveč tudi v lastno temo, naše sence, da bi zaznali odvečno težino, z njo pometli, jo preobrazili skozi zimski sen v energijo, ki nas skozi nove iskre nato zimskega obrata spet požene v pravo smer.
Skupni imenovalec ter mnogo paralel pa je najti tudi v starodavni vedski kulturi, saj deloma izhajamo iz istega vira. Zato ni čudno, da se marsikaj podobno sliši, da so sanskrtske in slovenske besede tako podobne ter tako očitne podobnosti v mitološkem pogledu.
Pod okriljem inštituta MIROLJUB smo tako v obrednem koordinatorstvu Roka Koritnika speljali obred, ki je v prvem delu vključeval vedske prvine, v drugem delu pa obred ob vstopu v jesen po ustaljenih, naših šegah.
Kdo bi si mislil, da bo izpadlo tako polno, tako lepo in srčno.
Tudi po zaslugi drage vilinske Doroteje Vrbanove iz Miroljuba, ki se je tako zavzela, da speljemo zadano in se tako pedantno lotila dogodka ter Bogdana Rahtena ob vsej podpori.
Veliko ljudem se je za zahvaliti, da smo vse to speljali. Ogromno jih je in vsak je potreben, da se delčki sestavijo v čudovito celoto. Hvaležna sem, da sem lahko bila del tega, z Andrejem nama je bilo v veselje.
Že mnoga, mnoga leta obredujemo po starem v več slovenskih pokrajinah, v svojih skupnostih, včasih v velikih, včasih v intimnejših krogih, da počastimo spomin na prednike, izražamo hvaležnost ter krepimo vezi med seboj.
Tokat pa smo po cca 9 letih spet skupno obredovali varuhi rodnih izročil, ki smo že v letih 2008, 2009, 2010 stopali po poti preučevanja in promocije naše mitološke zakladnice, svete krajine in duhovnih izročil.
Kdo bi si mislil, tista leta, ko smo se tako zavzeto dobivali pri Vratislavu in študirali na kakšne vse načine spraviti to stvar med ljudi, saj je naše, ljudsko, nam domače čista vez s predniki... da bo danes to tako. 🙂
Lepo je bilo, da smo se tako globoko začutili ob tem posebnem prazniku, ko so se tudi nekoč umikali v svojo notranjost, modrovali, se učili eden od drugega.
Po 5-letnem premoru delovanja, smo se za ta namen tudi spet zbrale Jage babe, da smo ob obredu zapele. Oh, kot da bi bilo zadnje petje včeraj in ne 5 let nazaj. 🙂 razen kakšnega sivega lasu in kakšne kile več, sploh ne bi rekel, da je čas takole spolzel. 😃
Čudovito je bilo. Hvaležna za tako lepe spomine.
Smo odločni, da ponovimo. ❤
Več slikic je na Zavod Miroljub, tukaj pa jih pripenjam le nekaj.
Hvala vsem sodelujočim in vsem, ki ste to kakorkoli podprli.
Hvala Andrej Humar, moj brat ne po genih marveč po srčnemu poslanstvu.
Fotografije je prispeval Tomaz Kolar.
