https://www.facebook.com/107730045568893/

Eteric Renewal, Maribor (2026)

09/09/2026

Nekateri trenutki v življenju niso namenjeni temu, da jih napolnimo z novimi načrti.
Namenjeni so temu, da jih pustimo prazne.
Odhajam za nekaj časa v svet počasnih juter, toplega sonca, slanega zraka in večerov, ki se nikamor ne mudijo.
Z dobro knjigo.
Z bosimi koraki.
Z dolgimi kosili.
Z okusom Mediterana.
In predvsem – z veliko prostora zase.
Tokrat ne odhajam po nove odgovore.
Odhajam po občutek.
Po tisto posebno notranjo mehkobo, ki pride, ko za trenutek odložiš vse vloge, vse urnike in vse »moram«.
Dovolila si bom samo biti.
Vpijati svetlobo.
Poslušati morje.
Uživati v lepoti preprostih stvari.
In pustiti, da me življenje za nekaj časa samo nosi.
Kajti tudi energija, ki jo predajamo drugim, potrebuje svoj vir.
Zato si bom vzela ta čas.
Tiho. Lepo. Brez razlag.

In ko se vrnem, bom spet tukaj – z več prostora, več navdiha in tisto posebno energijo, ki nastane, ko si dovolimo zares napolniti sebe.
Do takrat…
naj vas življenje malo pocrklja.
Naj bo kakšno jutro počasnejše.
Kakšen večer daljši.
In kakšen trenutek samo vaš.

❤️ Dolce far niente. 🧘‍♀️

A presto, bella vita.
Izpod sicilijanskega sonca, z malo soli v laseh in veliko sonca v duši. ☀️🌊

Con amore, dalla Sicilia. ❤️🧘‍♀️💫
P.s...kaj malega bom še objavila. Pa tudi, če bo kakšna urgenca bom poskušala narediti, kar je v moji moči🤗❤️

06/09/2026

NA VOLJO💎
SPIRALA – POT ENERGIJE

Spirala je eden najstarejših zapisov gibanja.

Ne začne se in ne konča.
Samo premika se.
Navzven, ko je čas, da se odpremo življenju.
Navznoter, ko je čas, da se vrnemo vase.
V jeziku energije je spirala gibanje med zunanjim in notranjim svetom. Med tem, kar oddajamo, in tem, kar sprejemamo. Med razširitvijo in zbranostjo. Med spuščanjem starega in rojevanjem novega.

Ko sem jo naslikala kot mandalo, je nisem ustvarjala z namenom, da bi bila popolna.
Pustila sem, da se je gibanje zgodilo.
Vsak zavoj spirale nosi svojo frekvenco.
Vsak njen krog je lahko plast, ki jo odlagamo.
Ali plast, skozi katero prihajamo globlje do sebe.

Spirala nas spomni, da se ne vračamo na isto mesto.
Tudi ko se zdi, da se v življenju ponavljamo, se v resnici vračamo na novo raven razumevanja.
V eteričnem prostoru lahko spiralo začutimo kot tok – kot subtilno gibanje, ki povezuje telo, občutek, zavest in prostor okoli nas.
Navznoter:
zbiram se. poslušam. čutim.
Navzven:
odpiram se. ustvarjam. oddajam.
In v njenem središču je tišina.
Točka, kjer ni več potrebe po gibanju.
Samo prisotnost.
Morda je prav zato spirala tako močan simbol transformacije:
ker nas uči, da rast ni ravna črta.
Je valovanje.
Je vračanje.
Je širjenje.
Je spuščanje.
Je ponovno rojstvo.
In vsakič, ko pridemo bližje svojemu centru, ugotovimo, da se pravzaprav nikoli nismo zares oddaljili od njega.

To je moja spirala.
Moja mandala gibanja.
Zapis poti iz prostora v prostor – in nazaj domov.

Ob odhodu bo v svoje središče dobila kristal, ki te v tem trenutku podpira.
Dodala bom tudi kanaliziran zapis, ki ga prejmeš v pisni ali glasovni različici.
Za vse informacije sem tukaj zate🧘‍♀️💫💎🥰✨

31/08/2026

PREHOD.

Obstajajo trenutki, ko ne narediš samo še enega koraka.
Narediš prehod.
V šoli CLC opravila še zadnji korak svoje poti – uspešno sem opravila izpit za Mentorja in pridobila licenco.
In ta trenutek zame pomeni veliko več kot certifikat ali naziv.
Pomeni, da lahko znanje, ki sem ga sprejemala, raziskovala, poglabljala in preizkušala skozi lastno izkušnjo, zdaj samostojno predajam naprej.
Lahko učim.
Lahko mentoriram.
Lahko vodim.
Lahko odpiram prostor za rast drugih.
Toda z možnostjo predajanja pride tudi odgovornost.
Kajti pravi mentor ni tisti, ki želi imeti vse odgovore.
Je tisti, ki zna postaviti prava vprašanja.
Ki zna videti širše.
Ki zna držati prostor tudi takrat, ko se pred človekom odpirajo stvari, ki jih še ne zna razumeti.
In ki ne ustvarja odvisnosti od sebe, temveč človeka vedno znova vrača k njemu samemu.

Zato tega trenutka ne praznujem kot konca šolanja.
Praznujem ga kot začetek novega poglavja.
Kar sem prejela, lahko zdaj predam.
Kar sem spoznala, lahko učim.
Kar sem prehodila, lahko uporabim kot prostor razumevanja za druge.
In morda je prav to eden najlepših trenutkov vsake poti znanja:
ko prideš do točke, ko ni več dovolj, da veš.
Začneš predajati.
Z veliko hvaležnostjo za pot, ki me je pripeljala sem,
z globokim spoštovanjem do znanja, ki mi je bilo zaupano,
in z zavedanjem odgovornosti, ki jo prinaša nova vloga,
stopam v svojo vlogo Mentorja.

✨ Licenca je pridobljena.
Pot predajanja se začenja💫🧘‍♀️🥰❤️✨
Hvala Mel LY za to pot❤️

25/08/2026

Ko se združi 120 energij, nastane nekaj, česar ne moreš opisati samo z besedami …
Včasih se zgodi trenutek, ko veš, da nisi več samo posameznik.
Da nisi več samo terapevtka, ki vodi proces.
Postaneš del nečesa veliko večjega.
Ko smo Mojstrice skupaj ustvarile proces za kar 120 ljudi.
120 različnih zgodb.
120 teles.
120 energijskih svetov.
120 ljudi, ki so v tistem trenutku vstopili v skupen prostor.
In potem se je zgodilo nekaj posebnega.
Ko se toliko ljudi odpre z namero, ko se združi prisotnost, zaupanje in pripravljenost na proces, se začne ustvarjati polje.
Močno. Živo. Skoraj otipljivo.
Kot ena sama velika kreacija, v kateri vsak posameznik ostaja edinstven, a hkrati postane del nečesa skupnega.
Kot ena izmed Mojstric terapevtk sem lahko občutila neverjetno moč tega procesa.

Ne samo skozi besede.
Ne samo skozi to, kar je bilo vidno.
Ampak skozi občutke.
Skozi trenutke globoke tišine.
Skozi energijo, ki se je premikala skozi prostor.
Skozi odzive teles.
Skozi odprtost.
Skozi povezanost med ljudmi, ki se med seboj morda sploh niso poznali.
In prav to je zame ena največjih moči skupinskih procesov.
Ker v takšnem prostoru ne ustvarja samo terapevt.
Ustvarjamo vsi.
Vsak s svojo prisotnostjo.
Vsak s svojo namero.
Vsak s svojo pripravljenostjo, da za trenutek spusti nadzor in dovoli, da se nekaj premakne.
V procesu sem prvič začutila, kako neverjetno močna je lahko skupna kreacija.
Ko se posamezne iskrice združijo, nastane svetloba, ki jo je težko opisati.
In morda je prav zato nekatere izkušnje nemogoče v celoti prenesti v besede.
Treba jih je doživeti.
Hvaležna, da sem bila danes del tega močnega, edinstvenega in globoko posebnega procesa. ✨
120 ljudi.
Več Mojstric.
En prostor.
En trenutek.
In energija, ki jo bomo vsak od nas odnesli s seboj na svoj način.
Hvaležna. Ganjenа. Navdihnjena.
In še vedno v občutku vsega, kar smo skupaj ustvarili🧘‍♀️💫💎🥰❤️

16/08/2026

Ok. Izberem sebe...kako pa dalje?

KAJ SE ZGODI, KO IZBEREŠ SEBE?

Najprej se ne zgodi nič posebnega.
Svet se ne ustavi.
Ljudje okoli tebe ne izginejo.
Problemi čudežno ne odidejo.
Se pa nekaj začne spreminjati v tebi.
Ko prvič zares izbereš sebe, začneš slišati svoj notranji glas, ki si ga morda dolgo preglasovala z »moram«, »morala bi«, »kaj bodo rekli« in »samo da bodo drugi zadovoljni«.
In takrat lahko postane neprijetno.
Ker ugotoviš, koliko stvari si počela zato, da bi bila sprejeta.
Kolikokrat si rekla DA, ko je tvoje telo kričalo NE.
Kolikokrat si ostala tam, kjer si se že zdavnaj nehala počutiti živo.
Kolikokrat si sebe postavila na zadnje mesto, ker si mislila, da je ljubezen do drugih pomembnejša od ljubezni do sebe.

Ko izbereš sebe, začneš izgubljati potrebo po razlaganju.
Ne potrebuješ več, da vsi razumejo tvoje odločitve.
Ne potrebuješ več dovoljenja, da odideš.
Ne potrebuješ več potrditve, da čutiš to, kar čutiš.
In ja… nekateri ljudje se bodo takrat oddaljili.
Ne zato, ker si postala slabša.
Ampak zato, ker jim tvoja nova verzija ne omogoča več dostopa do tistebe, ki je vedno popuščala.
Ko izbereš sebe, se začnejo spreminjati tvoje meje.
Tvoje odločitve.
Tvoja energija.
Tvoje odnose.
In predvsem – začneš se vračati domov.
K sebi.
Morda prvič po zelo dolgem času.
Izbrati sebe ne pomeni postati sebična.
Pomeni nehati zapuščati sebe samo zato, da bi drugi ostali.
In ko se enkrat zares izbereš…
se ne vrneš več tako zlahka nazaj v življenje, v katerem si morala biti manjša, tišja in drugačna, samo zato, da bi bila drugim udobna.
Izberi sebe.
Ne proti drugim.
Ampak končno… zase.
In opazuj, kaj vse se začne spreminjati, ko se nehaš zapuščati. ❤️🧘‍♀️💫

15/08/2026

Dobila sem zanimivo vprašanje...zakaj iščemo večno mladost, zakaj želimo skriti sebe?

Katere rane se skrivajo za lovom na večno mladost?
Včasih se sprašujem, kaj pravzaprav iščemo, ko tako vztrajno lovimo mladost.
Je to res lepota?
Ali je za tem nekaj veliko globljega?
Morda strah.
Strah pred staranjem.
Strah pred tem, da ne bomo več dovolj privlačni.
Strah, da bomo postali nevidni.
Strah, da nas drugi ne bodo več opazili.
Strah, da bomo izgubili svojo vrednost.

In včasih se za željo po večni mladosti skriva tudi rana, ki šepeta:
»Če nisem mlada, nisem dovolj.«
Zato popravljamo vsako gubico, skrivamo vsako spremembo telesa, iščemo nove načine, kako zavrteti čas nazaj.
Toda telo ni naš sovražnik.
Vsaka guba je sled nečesa, kar smo doživeli.
Vsaka sprememba telesa govori o letih, skozi katera smo šli.
Vsak siv las nosi del naše zgodbe.

In morda ni največji problem v tem, da si želimo ostati mladostni.
Problem nastane takrat, ko zaradi tega začnemo zavračati sebe, kakršni smo danes.
Ko pogledamo v ogledalo in ne vidimo več ženske, ki je živela, ljubila, padala, vstajala, se učila in rasla …
ampak samo tisto, kar bi bilo treba popraviti.

Takrat ne pomlajujemo več telesa.
Takrat poskušamo zaceliti rano.
Rano nevrednosti.
Rano zavrnitve.
Rano strahu pred izgubo pozornosti.
Rano primerjanja.
Rano prepričanja, da moramo biti videti določeno, da bi bili ljubljeni.

In tukaj se začne pravo vprašanje:

Ali si želim mladosti zato, ker ljubim svoje telo … ali zato, ker se bojim svoje starosti?
To sta dve popolnoma različni energiji.
Lahko skrbiš za svoje telo.
Lahko želiš biti vitalna.
Lahko raziskuješ načine, kako podpreti njegovo regeneracijo, energijo in dolgoživost.

Toda vse to lahko počneš iz ljubezni, ne iz strahu.
Kajti cilj morda sploh ni, da za vedno ostanemo mladi.
Morda je cilj, da ostanemo živi.
Da ostanemo radovedni.
Da se znamo veseliti.
Da naše oči še vedno žarijo.
Da se naša duša ne postara.
Da si dovolimo rasti, spreminjati se in postajati vedno bolj to, kar v resnici smo.
Mladost lahko izgine z obraza.
Toda svetloba v človeku?
Ta nima rojstnega datuma.
In mogoče je prava skrivnost večne mladosti prav v tem, da se nehamo boriti proti času …
… in začnemo ponovno ljubiti sebe v vsakem njegovem obdobju. ❤️
Ko pride bolezen se naša percepcija spremeni
💫🧘‍♀️🥰
Sprejeti resničnega sebe je nekaj najbolj veličastnega💫🧘‍♀️🥰

10/08/2026

Danes nimam posebne teme.

Nimam sporočila, ki bi ga želela dokazati.
Nimam tehnike, ki bi jo želela predstaviti.
Nimam odgovora na vsa vprašanja.
Danes želim z vami deliti le misel.
V zadnjem času se vedno bolj zavedam, kako zelo smo se navadili živeti v nenehnem gibanju. Vedno nekaj lovimo. Vedno nekaj gradimo. Vedno mislimo, da nas od miru loči še en korak, še ena odločitev, še eno spoznanje.
Pa je res tako?
Morda največjih premikov v življenju sploh ne naredimo takrat, ko največ delamo. Morda se zgodijo ravno v trenutkih, ko si dovolimo obstati. Ko za nekaj minut utihnemo. Ko odložimo pričakovanja in se preprosto vprašamo:
Kako sem danes v resnici?
Ne, kako bi morala biti.
Ne, kako me vidijo drugi.
Ampak... kako sem jaz?
To vprašanje je lahko začetek nečesa zelo lepega.
Življenje me vedno znova uči, da ni treba ves čas popravljati sebe. Da ni treba iskati popolnosti. Da ni treba nositi vseh bremen sveta na svojih ramenih.

Včasih je največja modrost v tem, da si dovoliš počivati.
Da si priznaš, da ne zmoreš vsega.
Da sprejmeš tudi dneve, ko nisi najbolj nasmejan, najbolj motiviran ali najbolj močan.
Tudi to si ti.
In tudi to je del tvoje poti.
Nežno sem spoznala, da se prava rast ne zgodi takrat, ko postanemo nekdo drug. Zgodi se takrat, ko si končno dovolimo biti to, kar v resnici smo.
Brez mask.
Brez dokazovanja.
Brez primerjanja.
Vsak od nas nosi svojo zgodbo.
Svoje zmage.
Svoje padce.
Svoje tihe bitke, ki jih drugi sploh ne vidijo.

Zato bodi danes nežen do sebe.
Morda veliko bolj, kot misliš, da si zaslužiš.
In če ti danes še nihče ni povedal ...
Dobro ti gre🥰
Korak za korakom.
Dih za dihom.
Dan za dnem.
Ni ti treba hiteti.
Življenje te ne prehiteva.
Čaka nate v vsakem trenutku, ko se vrneš nazaj k sebi. 🧘‍♀️💫🥰

08/08/2026

AKTIVACIJA 8.8 – ODPIRAM SE NOVIM MOŽNOSTIM

8.8 je zame opomnik, da se vedno znova lahko uskladimo s svojo notranjo močjo. Ne zato, ker bi nas rešil nek zunanji datum, ampak zato, ker si dovolimo za trenutek obstati, zadihati in se spomniti, kdo v resnici smo.
Danes te povabim v nekaj minut, ki jih podariš sebi.

Zapri oči.
Položi eno dlan na srce, drugo na spodnji del trebuha.
Počasi vdihni skozi nos in izdihni skozi usta.
Predstavljaj si, da te obdaja nežna zlato-bela svetloba. Z vsakim vdihom napolni tvoje srce, tvoj um in vsako celico telesa.
V sebi nežno ponovi:

Odpiram se življenju.
Odpiram se obilju, ljubezni in zdravju.
Odpuščam vse, kar me omejuje.
Izbiram mir namesto strahu.
Zaupam svoji poti.
Vsak dan postajam bolj povezana s svojo resnico.
Hvaležna sem za vse, kar že imam, in za vse, kar prihaja ob pravem času.

Nato si predstavljaj, da iz tvojega srca zasije svetloba, ki objame tvojo družino, tvoje bližnje, Zemljo in vse ljudi, ki potrebujejo kanček upanja.

Ostani v tem občutku še nekaj trenutkov.

Ko boš pripravljena, globoko vdihni, se nasmehni in odpri oči.

Naj bo ta dan začetek novih odločitev, več zaupanja vase in več ljubezni do sebe.

Če začutite, lahko danes za trenutek prižgete svečko ali se preprosto zahvalite življenju. Včasih prav najmanjši trenutki prisotnosti ustvarijo največje spremembe v našem notranjem svetu.

Naj vas energija tega dne spomni, da je največja moč vedno v vas💫🧘‍♀️❤️

07/08/2026

Navdih za današnje pisanje sem dobila od vaših odzivov in vprašanj🧘‍♀️💫🥰

Naši nevidni okovi – kako se rešiti iz te zanke

Večina ljudi misli, da so največje ovire tiste, ki jih lahko vidiš. Pomanjkanje časa. Denarja. Priložnosti. Podpore.
Pa vendar nas največkrat ne omejuje svet okoli nas.
Omejujejo nas nevidni okovi, ki jih nosimo v sebi.
To so stavki, ki smo jih nekoč sprejeli za resnico:
"Nisem dovolj."
"Moram ugajati."
"Če bom zares jaz, me ne bodo sprejeli."
"Ne smem narediti napake."
"Moram vse narediti sama."
Dolga leta jih ponavljamo tako pogosto, da jih ne prepoznamo več kot misli. Postanejo naš način življenja.

In potem se vedno znova znajdemo v istih odnosih.
Istih razočaranjih.
Istih strahovih.
Istih življenjskih lekcijah.
Ne zato, ker bi bilo življenje proti nam.
Ampak zato, ker nezavedno vedno znova izbiramo tisto, kar je našemu živčnemu sistemu poznano – četudi nas boli.
Največji preobrat se zgodi v trenutku, ko se ne vprašamo več:
"Zakaj se mi to dogaja?"
Temveč:
"Kaj me v meni še vedno drži priklenjeno na to izkušnjo?"
To vprašanje ne išče krivca.
Išče svobodo.
Vsakič, ko ozavestiš en svoj notranji vzorec, en strah ali eno omejujoče prepričanje, se en člen verige razrahlja.
Ni treba pretrgati vseh okov naenkrat.
Dovolj je, da danes sprostiš enega.
Ker se prava svoboda ne začne takrat, ko se spremeni svet okoli tebe.
Začne se takrat, ko se nehaš identificirati z verigami, ki jih nosiš v sebi.
Morda je danes pravi trenutek, da se vprašaš:
Kateri nevidni okov sem pripravljen_a danes odložiti?
❤️ Ko spustimo tisto, kar nismo, lahko prvič zares stopimo v to, kar smo.
Se prepoznaš v tem?🥰💫🧘‍♀️❤️
Vesela bom vaših odzivov

Eteric Renewal

09/09/2026

06/09/2026

31/08/2026

25/08/2026

16/08/2026

15/08/2026

10/08/2026

08/08/2026

07/08/2026

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category

Listing takedown request