22/09/2026
KO NA POTI DO SANJ NE SPOZNAŠ SAMO SEBE. SPOZNAŠ TUDI LJUDI. 🤍
Tale objava se je pisala kar nekaj dni, saj je res težko strnit v eno objavo vse. Pa sem jo že skoraj objavila, pa zbrisala, pa spet nekaj dopisala, pa spet zbrisala...
Vsi vemo kako nam življenje kaže različne obraze ljudi skozi različna obdobja. In čisto vsak človek ima svojo vlogo v našem življenju.( o tem v naslednji objavi)..Tokrat se bom osredotočla predvsem na zadnje leto - leto po odprtju trgovinice.
Mislim, da je bilo to eno večjih spoznanj tega prvega leta.
Ko začneš graditi nekaj svojega, se ne spreminja samo tvoje delo, tvoji dnevi in tvoje življenje. Nekako se začne spreminjati tudi pogled na ljudi okoli tebe, saj tvoja pot in določene situacije preprosto pokažejo stvari, ki jih prej mogoče nisi videl.
Maske začnejo padati. Tako tvoje, kot od ljudi.
Ko stopiš na svojo pot in začneš slediti svojim sanjam in sebi, zelo hitro vidiš, kdo ti iskreno privošči. In zanimivo je, da to niso vedno ljudje, od katerih bi to pričakoval.
V tem letu so me nekateri ljudje presenetili na najlepši možen način in nekateri resnično tudi prizadeli.
Nekateri, od katerih tega mogoče sploh nisem pričakovala, so Vilinski svet vzeli skoraj za svojega. 🤍 Povedali zanj naprej, me priporočili, delili moje delo, prišli na dogodke, se vedno znova vračali, pripeljali s sabo še koga, pomagali na takšne in drugačne načine...Nekateri so se iskreno veselili vsakega mojega malega uspeha, kot da je njihov. In takšnih stvari ne pozabiš. Skozi vse te majhne stvari sem začela opažati, koliko podpore je pravzaprav okoli mene.
Na drugi strani pa sem počasi spoznavala tudi nekaj drugega.
Da ti nekateri ljudje lahko stojijo zelo blizu, pa vseeno niso zares ob tebi. In tukaj sploh ne govorim o tem, kdo pride v mojo trgovino in kdo ne.
Sama verjamem, da mora vsak kupiti tam, kjer začuti. Pri kristalih še toliko bolj. Zame nikoli ni šlo samo za predmet, ampak tudi za občutek, prostor in energijo, ki te nekam potegne.
Ampak skozi podjetništvo začneš počasi razumeti, da obstaja razlika med tem, ko nekdo nekaj izbere drugje, ker tako začuti ter tem, ko nekdo izbira drugje predvsem zato, ker ne želi podpreti tebe.
In mislim, da to razliko marsikateri podjetnik zelo dobro pozna.
Tako kot pozna tiste nasmehe, za katerimi kasneje do tebe pridejo popolnoma drugačne besede.
Ali trenutke, ko ugotoviš, da je tvoje delo lepo in zanimivo, dokler ostaja samo ideja, ko pa začne dobivati obliko, prostor, ceno in vrednost, se hitro pojavi tudi kakšna pripomba na primer: zakaj računam določene duhovne oziroma energijske storitve, ker bi takšne stvari vendar morale biti zastonj...
Kot da za njimi ni mojega časa, znanja, izobraževanj, energije, prostora, opreme, stroškov in vseh let, ki sem jih vložila v to, kar danes znam in delam.
In včasih ostane pri besedah, včasih pa kakšna stvar pokaže, da je nekdo pripravljen iti tudi korak dlje samo zato, da bi ti otežil pot. Tudi to je bilo del tega leta.
Kakšna stvar me je prizadela, kakšna razjezila, pri kakšni sem se predvsem spraševala, zakaj nekdo toliko svoje energije namenja nečemu, kar pravzaprav sploh ni njegova pot in zakaj je ne porabi za to, da se poda na svojo pot do sanj.
Takrat se vedno znova spomnim stavka, ki mi ga je povedala prijateljica, ko sem stopila na svojo pot: Vsako zlobno oko naj ti bo tvoja nova stopnica za naprej in za še višje.
In danes, ko pogledam nazaj na to prvo leto, ti ljudje niso tisti, ki so ga zaznamovali, veliko bolj so ga zaznamovali vsi drugi. 🤍
Ljudje, ki so skozi vrata Vilinskega sveta prvič stopili kot popolni neznanci in se danes vračajo kot prijatelji, tisti, ki me priporočijo naprej, ne da bi jaz za to sploh vedela, tisti, ki cenijo moje delo in vse, kar stoji za njim, tisti, ki se iskreno veselijo z mano, ki pomagajo, ko je pomoč potrebna in pri katerih nikoli ne razmišljam, ali je tisto, kar mi govorijo v obraz, enako tistemu, kar bodo povedali, ko me ne bo zraven.
Mogoče je ravno to eden najlepših in hkrati najtežjih delov takšne poti.
Nekateri ljudje te razočarajo, drugi pa te s svojo srčnostjo popolnoma presenetijo. In ravno zaradi teh srčnih, toplih ljudi, veš zakaj vstrajaš na poti in zakaj greš naprej.
Ker Vilinski svet mi ni prinesel samo trgovinice, prinesel mi je ogromno novih ljudi, odnosov, pogovorov, zgodb in tudi prijateljstev, ki jih brez njega mogoče nikoli ne bi bilo.
In če sem se v tem letu česa naučila, sem se tudi tega, da ni pomembno, koliko ljudi hodi ob tebi, pomembno je, kako iskreno hodijo.
In včasih moraš na poti izgubiti kakšno iluzijo o ljudeh, da začneš zares ceniti tiste, pri katerih nikoli ne podvomiš, da ti želijo dobro. 🤗❤️🪷
